Vol na vrtiljaku, EPK v zraku?

Danes bo mesto deležno proslave ob uspešni kandidaturi za Univerzijado leta 2013, župan bo meščanom pekel vola in pripravil pravo slavje na Trgu svobode. Kaže, da je uspeh prinesel v Maribor še več pozitivnih, ambicioznih in veselih načrtov, kakor pred njim uspešna kandidatura za Evropsko prestolnico kulture 2012.
Časovne dimenzije včasih na nas delujejo zelo varljivo in zdi se, kot da gre za dolgoročne projekte, za realizacijo katerih imamo še veliko časa. No, pa le ni tako. Sploh, če začnemo domnevati, da pri EPK ni več vse tako popolno, kot se je zdelo še pred kratkim. Zakaj imam občutek, da pri projektu nekaj "smrdi" ne vem, morda me je na to napeljalo dejstvo, da se je Kibla, ki je ves čas skrbela za popolnost prijave, dokumentacije, zagovora, zdaj odločno umaknila. Ali pa zato, ker mi še vedno nihče ne zna povedati, kdo so nosilci izvedbe posameznih delov projekta in programov, ki naj bi se izvajali. Še zmeraj ne vem, s katerim denarjem se bodo plačevali novi objekti, ostala predvidena infrastruktura, izvajalci, organizatorji, promocija (kakšna bo in kdaj se bo začela?) ...
Mariborčani smo seveda ponosni na to, da bomo v dveh letih deležni dveh izjemnih projektov na tako različnih področjih, kot sta kultura in šport. Pa vendar si ne morem kaj, da me ne bi že danes skrbela naša majhnost, ki jo tako uspešno prakticiramo (tudi v Sloveniji nasploh - spomnite se samo Slovencev na svetovnem in evropskem prvenstvu v nogometu) ob vsaki "boljši" priložnosti.
No, upam, da me bo kmalu kdo prepričal, da so moje misli preveč črnoglede in zmotne.

Srebrenica - mesto pozabljenih

Rudi Uran, prijatelj, je po čudnem (kdo bi rekel tudi usodnem) naključju postal zavetnik in dobrotnik pozabljenih v Srebrenici. Po svojih najboljših močeh zbira pomoč za mlade, ki so doživeli in preživeli grozote 11. julija 1995. Plemenitim dejanjem je dodal novo dimenzijo. Sliko in glas - ljudje po svetu bodo spet slišali in videli Srebrenico. Mestece, katerega ime so si takrat vtisnili v spomin po nerazumljivih grozotah (vsi so se utapljali v sočutju s prebivalci enega najbolj nesrečnih mest evropske novejše zgodovine) in mestece, na katerega so vsi tako hitro pozabili. Prejšnji teden sem po e-pošti dobila link do trailerja njegovega filma (in dva dni kasneje po mojem priganjanju še film v celoti). Do filma, ki nosi naslov Previsoko nebo, pretrda zemlja. Srebrenica v njem zaživi z energijo štirih mladostnikov, ki prvič odkrito spregovorijo o dogodkih tistih dni. O strahu, o lakoti, zvokih, ki so morili tišino ... O občutku pikajoče brade na vratu ob zadnjem objemu očeta.
Srebrenica se je iz mesta duhov spremenila v mesto pozabljenih.
Evropa, ki je zatajila takrat, ni zmogla dovolj odločnosti in energije tudi v letih, ki so sledila. Mladi, ki jim življenje v otroštvu ni namenilo nič dobrega, se spet sami borijo za svoje mesto, svoj mir, za preživetje.
A res ni dovolj takih, ki ne zmorejo zgolj pogleda od strani?
Bravo, Rudi. Film seže najgloblje v dušo. Tako daleč, da te je sram, ko ga gledaš, da sediš in ne delaš ničesar, da bi mladim pomagal. Upam, da se bo kot mene dotaknil še koga, ki lahko pomaga.
11. julija bo minilo 13 let od pokola v Srebrenici. Dovolj, da začnemo spreminjati to nesrečno usodo lepega malega mesta. Trailer je na http://www.youtube.com/user/pablo176.

Unverzijada v Mariboru

Ne vem, koliko spremljate debate okoli Univerzijade v Mariboru, ki bo leta 2013, a tisti, ki jih, ste verjetno pozorni na pester nabor novinarskih domislic, kapric in nejevolje, ki se prepleta med realno vsebino njihovih člankov in prispevkov. Seveda, Maribor bo gostil največji športni dogodek vseh časov v Sloveniji in Slovenija bo iz državnega proračuna gotovo prispevala zajeten kupček. In ne gre pozabiti, da bo leto pred tem Maribor tudi evropska prestolnica kulture - in spet bo prvi in edini v Sloveniji doslej. Nevoščljivost ali nejeverje?
Mariborčani in Štajerci bomo s projekti, na katere se drugi niso spomnili ali zanje niso bili sposobni pripraviti ustreznih programov, črpali sredstva iz vseslovenskih malh. To je skorajda šokantno in grozljivo. Zgražajo se seveda tisti, ki živijo in delajo v prestolnici (ne samo novinarji, da ne bo pomote), pa na Gorenjskem, kjer imajo (skoraj) čudovita smučišča, pa še kje, najbrž.
Meni pa se zdi tako imenitno, da smo končno dvignili glavo in samozavestno nastopamo kot enakopravni državljani v tekmi za boljši jutri, za svoj prostor pod soncem, za svojo svobodo in blaginjo.
Naj tisti, ki so proti in živijo v prestolnici ali na Gorenjskem nikar ne pozabijo, da smo iz državnega proračuna nič kolikokrat dajali za njihova rokometna, košarkarska ali hokejska prvenstva in tekme, projekte posameznih "športnih" akterjev in "klubska srečanja".
Namesto, da svojo energijo usmerjajo v metanje polen pod noge uspešnim Mariborčanom, naj jo usmerijo v nove ideje in projekte, da jih ne bomo spet kje prehiteli - ali kdo drug, saj ni pomembno.
Moja skrb se v teh dneh vrti le v smeri pozitivnega pristopa in profesionalnosti tistih, ki sodelujejo pri teh stvareh. Da le ne bi koga popadli lastni interesi ...