Koga naj volim?

Včeraj sem po elektronski pošti prejela "revolucionarno" obvestilo o novem slovenskem portalu koganajvolim.si, ki omogoča, da mi računalnik pove, katera stranka bo moje interese najbolje zadovoljevala prihodnja štiri leta. V sporočilu za javnost so snovalci zapisali: "Naklonjenost volivcev političnim strankam pogosto nima povsem realne osnove v njihovih programih in stališčih, saj se ljudje zanje odločajo tudi na podlagi splošne privlačnosti javnih nastopov vodij strank ali strankine prepoznavnosti. Zato bodo rezultati na Koganajvolim.si marsikoga presenetili, saj tu javni nastop zanemarimo – pomemben je le program strank in stališča volivca." Pa sem se odločila, da zadevo preizkusim in ugotovim, kako zmotna so moja prepričanja in kako zelo podlegam zgrešenim podobam in komunikacijskim spretnostim liderjev. Petnajst vprašanj in že bom - brez nadaljnjega mukotrpnega spremljanja soočenj - pripravljena na nedeljo, 21. septembra.
Vprašanja, ki so si sledila, so bila sicer korektna, a precej čudna za sprejem "tehtne" odločitve o tem, kdo nam bo bolje vladal v prihodnosti. Pravzaprav so se vsa nanašala na preteklost. Še bolj zabavno kot branje vprašanj in razmišljanje o odgovorih, pa je bilo premikanje skale (ta je kot števec v avtomobilu, samo brez številk) levo ali desno. In končno zaključek. Nestrpno čakam na rešitev mojega "problema", ko se desno na strani pokaže lestvica z odstotki. Čeprav se mi osebno zdijo ta računalniška pomagala umu butasta pa me je ob pogledu na to lestvico resnično zaskrbelo. Če so stranke odgovorile na vprašanja s svojimi programskimi rešitvami povsem neodvisno od karakternih razlik svojih liderjev, potem je tako in tako vseeno koga volimo. Vse stranke brez izjeme so se namreč zvrstile v razmaku dobrih desetih odstotkov levo ali desno od mojih odgovorov. Tako medla stališča vseh strank nas najbrž v naslednjih štirih letih ne bodo povzdignila iz povprečja na prav nobenem področju. Statistično, pardon, računalniško izmerjeno torej velja, da je program vseh strank, od SDS, SD, pa do SNS podoben ali enak v 90! odstotkih! Sklepam lahko, da bi bile enake enake tudi odločitve. Ali je torej sploh pomembno, koga volim?

Cestni divjaki

Celo poletje se kopiči v meni nespoštovanje in jeza do cestnih divjakov v takšnih ali drugačnih prevoznih sredstvih in tudi zdaj, ko se počasi prebuja jesen in me pot ne vodi več toliko čez horizontalo Slovenije, se slabe cestne izkušnje nadaljujejo - pač v lokalni različici.
Da smo Slovenci prometno skrajno nekulturni (gledano v celoti), je zdaj najbrž jasno že veliki večini udeležencev v prometu, pa če si to želimo priznati ali ne. Tudi dejstvo, da nas za kulturno obnašanje na cestah motivirajo zgolj rigorozne sankcije, se je letos v maju znova potrdilo. A kakor hitro so se prometne patrulje "poskrile", se norije na cestah nadaljujejo. Tovornjakarji najbolj prehitevajo na obvoznicah okoli mest, na avtocestah, kjer veljajo omejitve prehitevanja v jutranjem in popoldanskem času pa so glavni kršitelji (in ogromno jih je!!) prav slovenski vozniki tovornih vozil. Ker vedo, da policistov na avtocestah tako in tako ni. In noben policijski general me ne bo prepričal v nasprotno, saj sem celo Slovenijo po avtocestah v zadnjih dveh letih prevozila najmanj 80 krat, pa jih nisem videla niti peljat se po cesti, kaj šele ustavljati ali nadzirati promet (za razliko od Darsovcev, ki pridno nadzirajo uporabo vinjet, kako paradoksalno!).
Divjaki v osebnih vozilih pa me zdaj, ko so dopusti pri kraju in se je začelo novo šolsko leto, vsako jutro znova priganjajo in izsiljujejo v domala vsakem križišču (pa nisem polžja voznica), da o tem, kako me želijo prestavit s ceste na Titovem mostu sploh ne pišem. In spet ni nobenega policista nikjer (no, poleti sem jih videla dvakrat za mostom, ko so merili hitrost, od Ptuja do Hoč in naprej do Maribora pa prav tako skorajda nikoli - niti v soboto in nedeljo ponoči ne). Tako da me slaba prometna statistika sploh ne preseneča več, pa tudi raznih izgovorov vodilnih v policiji, kako so povsod in vselej prisotni, mi ni več poslušat. Naj mi to dokažejo z javno objavljeno statistiko opravljenjega dela: pravzaprav me zanima samo kje so kontrolirali promet oziroma nadzirali hitrost, koliko voznikov so preverili in kakšna je dnevna statistika. Statistiko o intervencijah lahko obdržijo za lastne potrebe.

Park doživetij

Včeraj sva se s Špelo peljali na lutkovno predstavo Obuti maček v Park doživetij. Mestni park je s pomočjo Festivala Lent postal mega priljubljeno popoldansko pribežališče za otroke in mladostnike vseh starosti in prav neverjetno je bilo videti vse te nasmejane obraze, ki so ustvarjali, se zabavali, igrali, preizkušali svoje spretnosti in raziskovali.
Žal je bilo tudi "povpraševanje" po Obutem mačku preveliko in sva ostali pred vrati. Tako sva preko ograje še nekaj časa kukali na oder in iskali vidno polje med številnimi mamami, ki so bdele nad svojimi malčki, potem pa sva se predali usodi in se odpravili na igrala. V Janovi družbi ni Špela ničesar pogrešala in popoldne je minilo odlično.
Jaz pa sem opazovala odlične "stranske učinke" prireditev za otroke.
Včasih smo na Lentu v času festivala srečali vse tiste, ki jih prej nismo že dolgo časa. Zdaj drži, da se srečujemo na otroških prireditvah. Veselje ob pogledu na okrogle trebuščke sošolk, ponosne vozičkarje - prijatelje iz mladosti, klepet s prijateljico iz sosednje ulice...
Živ žav je parku dal čarobnost, ki bi je bili veseli kadarkoli. Prav nihče ni nikogar motil - tudi stalni obiskovalci parka: rekreativni tekači, sprehajalci psov, starejši, ki prihajajo uživat v naravi so se prijetno zlili v celoto z mladimi družinami. Morda pa se bo v prihodnosti kdaj kaj podobnega dogajalo tudi izven okvirjev Festivala Lent.

Vol na vrtiljaku, EPK v zraku?

Danes bo mesto deležno proslave ob uspešni kandidaturi za Univerzijado leta 2013, župan bo meščanom pekel vola in pripravil pravo slavje na Trgu svobode. Kaže, da je uspeh prinesel v Maribor še več pozitivnih, ambicioznih in veselih načrtov, kakor pred njim uspešna kandidatura za Evropsko prestolnico kulture 2012.
Časovne dimenzije včasih na nas delujejo zelo varljivo in zdi se, kot da gre za dolgoročne projekte, za realizacijo katerih imamo še veliko časa. No, pa le ni tako. Sploh, če začnemo domnevati, da pri EPK ni več vse tako popolno, kot se je zdelo še pred kratkim. Zakaj imam občutek, da pri projektu nekaj "smrdi" ne vem, morda me je na to napeljalo dejstvo, da se je Kibla, ki je ves čas skrbela za popolnost prijave, dokumentacije, zagovora, zdaj odločno umaknila. Ali pa zato, ker mi še vedno nihče ne zna povedati, kdo so nosilci izvedbe posameznih delov projekta in programov, ki naj bi se izvajali. Še zmeraj ne vem, s katerim denarjem se bodo plačevali novi objekti, ostala predvidena infrastruktura, izvajalci, organizatorji, promocija (kakšna bo in kdaj se bo začela?) ...
Mariborčani smo seveda ponosni na to, da bomo v dveh letih deležni dveh izjemnih projektov na tako različnih področjih, kot sta kultura in šport. Pa vendar si ne morem kaj, da me ne bi že danes skrbela naša majhnost, ki jo tako uspešno prakticiramo (tudi v Sloveniji nasploh - spomnite se samo Slovencev na svetovnem in evropskem prvenstvu v nogometu) ob vsaki "boljši" priložnosti.
No, upam, da me bo kmalu kdo prepričal, da so moje misli preveč črnoglede in zmotne.

Srebrenica - mesto pozabljenih

Rudi Uran, prijatelj, je po čudnem (kdo bi rekel tudi usodnem) naključju postal zavetnik in dobrotnik pozabljenih v Srebrenici. Po svojih najboljših močeh zbira pomoč za mlade, ki so doživeli in preživeli grozote 11. julija 1995. Plemenitim dejanjem je dodal novo dimenzijo. Sliko in glas - ljudje po svetu bodo spet slišali in videli Srebrenico. Mestece, katerega ime so si takrat vtisnili v spomin po nerazumljivih grozotah (vsi so se utapljali v sočutju s prebivalci enega najbolj nesrečnih mest evropske novejše zgodovine) in mestece, na katerega so vsi tako hitro pozabili. Prejšnji teden sem po e-pošti dobila link do trailerja njegovega filma (in dva dni kasneje po mojem priganjanju še film v celoti). Do filma, ki nosi naslov Previsoko nebo, pretrda zemlja. Srebrenica v njem zaživi z energijo štirih mladostnikov, ki prvič odkrito spregovorijo o dogodkih tistih dni. O strahu, o lakoti, zvokih, ki so morili tišino ... O občutku pikajoče brade na vratu ob zadnjem objemu očeta.
Srebrenica se je iz mesta duhov spremenila v mesto pozabljenih.
Evropa, ki je zatajila takrat, ni zmogla dovolj odločnosti in energije tudi v letih, ki so sledila. Mladi, ki jim življenje v otroštvu ni namenilo nič dobrega, se spet sami borijo za svoje mesto, svoj mir, za preživetje.
A res ni dovolj takih, ki ne zmorejo zgolj pogleda od strani?
Bravo, Rudi. Film seže najgloblje v dušo. Tako daleč, da te je sram, ko ga gledaš, da sediš in ne delaš ničesar, da bi mladim pomagal. Upam, da se bo kot mene dotaknil še koga, ki lahko pomaga.
11. julija bo minilo 13 let od pokola v Srebrenici. Dovolj, da začnemo spreminjati to nesrečno usodo lepega malega mesta. Trailer je na http://www.youtube.com/user/pablo176.

Unverzijada v Mariboru

Ne vem, koliko spremljate debate okoli Univerzijade v Mariboru, ki bo leta 2013, a tisti, ki jih, ste verjetno pozorni na pester nabor novinarskih domislic, kapric in nejevolje, ki se prepleta med realno vsebino njihovih člankov in prispevkov. Seveda, Maribor bo gostil največji športni dogodek vseh časov v Sloveniji in Slovenija bo iz državnega proračuna gotovo prispevala zajeten kupček. In ne gre pozabiti, da bo leto pred tem Maribor tudi evropska prestolnica kulture - in spet bo prvi in edini v Sloveniji doslej. Nevoščljivost ali nejeverje?
Mariborčani in Štajerci bomo s projekti, na katere se drugi niso spomnili ali zanje niso bili sposobni pripraviti ustreznih programov, črpali sredstva iz vseslovenskih malh. To je skorajda šokantno in grozljivo. Zgražajo se seveda tisti, ki živijo in delajo v prestolnici (ne samo novinarji, da ne bo pomote), pa na Gorenjskem, kjer imajo (skoraj) čudovita smučišča, pa še kje, najbrž.
Meni pa se zdi tako imenitno, da smo končno dvignili glavo in samozavestno nastopamo kot enakopravni državljani v tekmi za boljši jutri, za svoj prostor pod soncem, za svojo svobodo in blaginjo.
Naj tisti, ki so proti in živijo v prestolnici ali na Gorenjskem nikar ne pozabijo, da smo iz državnega proračuna nič kolikokrat dajali za njihova rokometna, košarkarska ali hokejska prvenstva in tekme, projekte posameznih "športnih" akterjev in "klubska srečanja".
Namesto, da svojo energijo usmerjajo v metanje polen pod noge uspešnim Mariborčanom, naj jo usmerijo v nove ideje in projekte, da jih ne bomo spet kje prehiteli - ali kdo drug, saj ni pomembno.
Moja skrb se v teh dneh vrti le v smeri pozitivnega pristopa in profesionalnosti tistih, ki sodelujejo pri teh stvareh. Da le ne bi koga popadli lastni interesi ...