Srebrenica - mesto pozabljenih

Rudi Uran, prijatelj, je po čudnem (kdo bi rekel tudi usodnem) naključju postal zavetnik in dobrotnik pozabljenih v Srebrenici. Po svojih najboljših močeh zbira pomoč za mlade, ki so doživeli in preživeli grozote 11. julija 1995. Plemenitim dejanjem je dodal novo dimenzijo. Sliko in glas - ljudje po svetu bodo spet slišali in videli Srebrenico. Mestece, katerega ime so si takrat vtisnili v spomin po nerazumljivih grozotah (vsi so se utapljali v sočutju s prebivalci enega najbolj nesrečnih mest evropske novejše zgodovine) in mestece, na katerega so vsi tako hitro pozabili. Prejšnji teden sem po e-pošti dobila link do trailerja njegovega filma (in dva dni kasneje po mojem priganjanju še film v celoti). Do filma, ki nosi naslov Previsoko nebo, pretrda zemlja. Srebrenica v njem zaživi z energijo štirih mladostnikov, ki prvič odkrito spregovorijo o dogodkih tistih dni. O strahu, o lakoti, zvokih, ki so morili tišino ... O občutku pikajoče brade na vratu ob zadnjem objemu očeta.
Srebrenica se je iz mesta duhov spremenila v mesto pozabljenih.
Evropa, ki je zatajila takrat, ni zmogla dovolj odločnosti in energije tudi v letih, ki so sledila. Mladi, ki jim življenje v otroštvu ni namenilo nič dobrega, se spet sami borijo za svoje mesto, svoj mir, za preživetje.
A res ni dovolj takih, ki ne zmorejo zgolj pogleda od strani?
Bravo, Rudi. Film seže najgloblje v dušo. Tako daleč, da te je sram, ko ga gledaš, da sediš in ne delaš ničesar, da bi mladim pomagal. Upam, da se bo kot mene dotaknil še koga, ki lahko pomaga.
11. julija bo minilo 13 let od pokola v Srebrenici. Dovolj, da začnemo spreminjati to nesrečno usodo lepega malega mesta. Trailer je na http://www.youtube.com/user/pablo176.